Izziv?

Rada bi šla stran, stran, stran. Začela drugje in drugače. Škoda, ker ne gre tako hitro ... Se bo očitno treba vsaj še enkrat spopasti z izzivom, preden zagazim v novo smer. Včasih me prime, da bi v trenutku zmetala vse puške (ja, več jih je) v koruzo - dovolj je streljanja v prazno. In poslušanja, kako nekateri streljajo kozle. Rabim drugo službo. In pogum, da grem že enkrat preko skrbi, kako bo težko vse začeti znova. Zdajle bi začela. Rada bi stran.

Začaranost

Ob takem vremenu za kratek čas utihnem s svojim: Naj bo že pomlaaaad!

Prav fino je hodit po pomrznjeni poti in opazovat, kako se lahek in suh sneg lovi nad tlemi. Lušno je imet rdeča lica od mraza, mokre hlače na riti, ker je bilo nujno splezat na mini hrib in se nekako pridrsat z njega. Bele veje dreves se vse bolj sklanjajo, tišina je gosta, svet je na slow motion. Spokojno in na trenutke osladno lepo. Predvsem na lenobno nedeljo, ko ni skoraj nič nujno.

Polovica očaranosti me bo po vsej verjetnosti minila že jutri zjutraj. Ampak to je šele jutri. :)

Izvesek

Strašno všeč so mi izveski.

Najlepši so tisti kovani, ki jih lahko vidiš v stisnjeni uličici kakega starega dela mesta. Rumena fasada, polkna v zgornjih nadstopjih, vrata z zlizano kljuko, na oboku častitljiva letnica, velika okna, tlakovana cesta ... In izvesek. Umetelno narejen, dobro pritrjen, čitljivo napisan binglja nad vrati. Lepo. In predvsem priročno. Človek že od daleč vidi, kako je s stvarjo, si prihrani čas in brezplodno ugibanje: Kaj neki je za vrati? Prodajajo meso? Čokoladke? Popravljajo ure? Izdelujejo ključe? Izposojajo knjige? Grem prav ali moram res stopit noter, da slišim: Ne ne, gospa, čistilnica je na začetku ulice desno.
No, všeč so mi tudi kakšni manj imenitni. Celo tisti, ki pač visijo na steklenih vratih na običajni špagci. Sicer pridem prav do vrat, da vidim, ali je bilo vredno ali ne. Ampak nič zato - pričakovanje je včasih lušno in sprehod tudi. Se pač obrnem. Edino do svetlečih in utripajočih napisov ne čutim kakšne posebne naklonjenosti. (Sem pač tradicionalna, I guess.)

No, skratka. Rabila bi en tak izvesek, da bi imela kam napisati, da imam zaprto. Trenutno ne obratujem. Closed. Pridem takoj. Pač že nekaj. Da bi določeni ljudje že od daleč videli, kaj lahko pričakujejo in česa ne. Ne, pri nas ne prodajamo mesa. In ne, ne morete dobiti čokoladk, zaprto imam. Preveč je stvari in ljudi za mojimi vrati, ki so in ki niso. In z vsem tem imam veliko dela. Smešno, še posebej s tistimi, ki niso. Da jih popredalčkam, z njimi razčistim, se odljubim, karkoli - pač pospravim nekam na poličko, prezračim in naredim prostor. Da lahko končno obrnem napis. Odprto.

Za prvič ...

... gredo besede težko izpod prstov.

Danes samo pripravim majhen, še nenaseljen planetek zanje v tem mogočnem svetovju. Brez prognoz, v kakšnem stanju ali čemu bodo odtipkane. In ali se bodo kaj bujno razraščale ali bodo razmere bolj podobne tistim v tundri. Mogoče kdaj vse skupaj celo uspe tako, da bo pasalo kot enkrat avgusta okoli poldneva ravno prav sladkana in ohlajena limonada. No ok, pivo.