Strašno všeč so mi izveski.Najlepši so tisti kovani, ki jih lahko vidiš v stisnjeni uličici kakega starega dela mesta. Rumena fasada, polkna v zgornjih nadstopjih, vrata z zlizano kljuko, na oboku častitljiva letnica, velika okna, tlakovana cesta ... In izvesek. Umetelno narejen, dobro pritrjen, čitljivo napisan binglja nad vrati. Lepo. In predvsem priročno. Človek že od daleč vidi, kako je s stvarjo, si prihrani čas in brezplodno ugibanje: Kaj neki je za vrati? Prodajajo meso? Čokoladke? Popravljajo ure? Izdelujejo ključe? Izposojajo knjige? Grem prav ali moram res stopit noter, da slišim: Ne ne, gospa, čistilnica je na začetku ulice desno.
No, všeč so mi tudi kakšni manj imenitni. Celo tisti, ki pač visijo na steklenih vratih na običajni špagci. Sicer pridem prav do vrat, da vidim, ali je bilo vredno ali ne. Ampak nič zato - pričakovanje je včasih lušno in sprehod tudi. Se pač obrnem. Edino do svetlečih in utripajočih napisov ne čutim kakšne posebne naklonjenosti. (Sem pač tradicionalna, I guess.)
No, všeč so mi tudi kakšni manj imenitni. Celo tisti, ki pač visijo na steklenih vratih na običajni špagci. Sicer pridem prav do vrat, da vidim, ali je bilo vredno ali ne. Ampak nič zato - pričakovanje je včasih lušno in sprehod tudi. Se pač obrnem. Edino do svetlečih in utripajočih napisov ne čutim kakšne posebne naklonjenosti. (Sem pač tradicionalna, I guess.)
No, skratka. Rabila bi en tak izvesek, da bi imela kam napisati, da imam zaprto. Trenutno ne obratujem. Closed. Pridem takoj. Pač že nekaj. Da bi določeni ljudje že od daleč videli, kaj lahko pričakujejo in česa ne. Ne, pri nas ne prodajamo mesa. In ne, ne morete dobiti čokoladk, zaprto imam. Preveč je stvari in ljudi za mojimi vrati, ki so in ki niso. In z vsem tem imam veliko dela. Smešno, še posebej s tistimi, ki niso. Da jih popredalčkam, z njimi razčistim, se odljubim, karkoli - pač pospravim nekam na poličko, prezračim in naredim prostor. Da lahko končno obrnem napis. Odprto.
